V mesecu marcu smo v Vrtcu Mehurčki gostili predavatelja dr. Sebastjana Kristoviča. Predavatelj, ki je doktoriral s področja logoterapije, s psihološke smeri in je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, že več let sodeluje tako s starši kot z učitelji in vzgojitelji v obliki individualnih obravnav, predavanj, seminarjev in svetovanj o aktualnih temah s področja vzgoje otrok.
Po začetnem pozdravu ravnatelja vrtca Mehurčki Blaža Kölnerja, je dr. Kristovič pričel s predavanjem, ki je bo zagotovo v pomoč staršem in vzgojiteljem pri vzgoji naših najmlajših. Tako starši kot vzgojitelji si želimo, da bi otroci postali samostojne in odgovorne osebnosti.
Predavatelj je opozoril na škodljive vplive zaslonov na razvoj otrokovih možganov. Govorimo o nekemični zasvojenosti. Starše poziva, da omejijo uporabo naprav, saj ima vedno več otrok težave s koncentracijo, ADHD ter drugih motenj in stisk.
Kot prvo je bil poudarek na tem, kako otroku postaviti meje in pri tem vztrajati. Vse prevečkrat se dogaja, da pri otrokovih kapricah popustimo zaradi ljubega miru. Vendar se moramo zavedati, da ljubezen do otroka ni to, da mu v vsem ustrežemo. Predavatelj namreč ni zagovornik permisivne vzgoje. Po njegovem mnenju je najbolj pomembno otroku postaviti meje in si pri tem dosleden, saj mu na ta način izkazuješ ljubezen. Ko se bo počutil varnega, se bo počutil tudi ljubljenega. Poudarja ključno pravilo vzgoje: Vse za otroke, a nič namesto njih.
Pomembna se mu zdi usklajenost vzgojnih avtoritet, tako staršev med seboj kot usklajenost med vrtcem in starši. Meni, da morajo starši spoštovati vzgojiteljevo strokovno avtonomijo in njegovo delovanje. Če vzgojitelji delamo tako, da smo nekomu všeč, se s tem odpovemo svoji strokovnosti. Otroci zelo hitro začutijo zaščito staršev, kar lahko privede do različnih pritiskov. In to znajo otroci hitro izkoristiti. Starši morajo 100% zaupati vrtcu, sicer je avtoriteta porušena.
Opozoril nas je tudi na napako pri nenehnem debatiranju, pregovarjanju in razlaganju. Preveč se trudimo pridobiti otrokovo naklonjenost, s tem da ne »težimo« in nedosledno postavljamo meje. Starši in vzgojitelji smo tisti, ki moramo prevzeti odgovornost za svoje odločitve, biti dosledni pri svojih zahtevah, ne da se namesto nas odloči otrok. Otrok mora vedeti, kdo je vzgojna avtoriteta.
Prepovedal bi tudi besedo »pazi«, saj so današnji otroci preveč obvarovani pred negativnimi izkušnjami, kar pa je po njegovem mnenju velika napaka. Meni, da naj se vzgoja usmeri tako, da bo otroka pripravila na življenje. Najbolj pomembno je, da otrok postane samostojen, odgovoren in se nauči sprejemati posledice svojih dejanj.
Dotaknil se je tudi teme popoldanskih dejavnosti. Mnenja je, da morajo starši postati varuhi otrokovega otroštva. Svetuje, da otrok do drugega razreda nima nobenih dejavnosti. Ker je to še predšolsko obdobje, naj se pri otroku spodbuja ustvarjalnost in domišljija. Starši prav zato ne smejo biti nenehni animatorji. Otrok se mora znati zaigrati sam, saj kaj hitro pride do otrok, ki so apatični, naveličani in zdolgočaseni. Popoldan mora biti otrok doma, da se umiri. Že med samim predavanjem so se lahko aktivno vključevali tako starši kot vzgojitelji. Spraševali so ga za različne rešitve problemov, s katerimi se sami vsakodnevno srečujemo pri vzgoji otrok, dr. Kristovič pa nam je odgovarjal s konkretnimi rešitvami in nam je bil s tem v veliko pomoč.
